MOLITVENA NAVEZA

​

Molitev je temeljno dejanje, s katerim priznavam svoje počelo kot svoj cilj; je najvišje »razumsko« dejanje, s katerim raziskujem svoje meje in tako spoznavam sebe in Drugega, iz katerega izhajam, ter sprejemam sebe kot dar Drugega in Drugega kot ljubezen do mene.

​

Če molim, sem jaz sam, končen in odprt Neskončnemu. Nobena žival nikoli ne poklekne k molitvi, sprašujoč se o lastnem izvoru in lastnem cilju, zastavljajoč si vprašanje »čemu« to kratko življenje. To je človeško dejanje, samo človeško. Torej je lahko tudi nečloveško, nerodno ali zlagano in zato po pravici zavrnjeno, čeprav z bolečino in nostalgijo.

​

Moliti pomeni stati pred Bogom, čigar podoba in podobnost sem. Pred njim sem to, kar sem; daleč od njega nisem to, kar sem – sem daleč od sebe. Molitev ni nekaj »danega na izbiro« za pobožne duše: je rešitev človeka kot človeka, ki prejme lastno istovetnost. Ne pomeni zapreti se vase in gledati lastni popek ali lastne notranje strahove: je tisto odprtje Drugemu, ki mi omogoča biti jaz sam.

​

Moliti ni govoriti o Bogu, ampak govoriti z njim; ni prebirati meni izbranih jedi, ampak jesti. Brez molitve je vera prazna ideologija, delovanje, ki človeka raztresa, in uničevanje stvarnosti.

​

Moliti pomeni biti v dialogu: odgovarjam s »ti« njemu, ki izgovarja moje ime; grem iz svoje lupine, da bi se uresničil v daru Drugega; pozabim nase, da bi se spomnil, imel v srcu njega. Moliti pomeni veseliti se Boga, ki ga ljubim. On postane moje življenje: živim, vedno bolj polno, iz njega, ki je prisotnost, dialog, ljubezen, dar, odpuščanje.

Vse to se jasno kaže v Svetem pismu skozi izkušnje Božjih prijateljev. Ideje o osebi, svobodi, bratstvu in pravičnosti so prišle v zahodno kulturo iz bibličnega izročila, po zaslugi tistih, ki so izkusili dostojanstvo, biti sogovornik Boga.

​

Nepristna molitev, narejena za razkazovanje »pred« ljudmi ali pred Bogom, potvarja bivanje. Pristna molitev je dih življenja. Zato je potrebno moliti neprestano (1 Tes ,17; prim. Lk 18,1 sl.), ob vsakem času (Ef 6,18) in na vsakem kraju (1 Tim 2,8), da bi se vedno in povsod lahko izražali na ravni zavesti in svobode tega, kar smo v resnici.

​

Moliti je potrebno z vztrajnostjo (7,7-11 vzp.), z vero (21,22 vzp.), v Jezusovem imenu (18,19 sl.; Jn 14,13; 1 ,16; 16,24.26), s sinovsko domačnostjo (v. 8).

​

Mi ne vemo, kaj prositi (Rim 8,2): Duh moli v nas (Rim 8,26.1 ; Gal 4,6).

​

Molitev, združenost z Očetom v Sinu, je tudi solidarnost z brati, priprošnja edinega Pravičnega, ki rešuje vse (prim. 1 Mz 18,16-33); je boj, v katerem premagamo hudo (2 Mz 17,8-1 ; Rim 1 ,30; Kol 4,12), prejmemo svoje ime (1 Mz 32,33 sl.) in sam Bog dobi svoje pravo ime: »Aba« (Mr 14,36 in pod.).

​

Molitev pomeni razgrnitev lastne resničnosti pred Bogom (prim. 1 Kr 19,10-18): vse doseže (7,7), ker stori, da hočemo to, kar Bog hoče dati in samo tedaj lahko da: svojega Duha (Lk 11,13).

Zaradi tega nas molitev preoblikuje: dar Duha naredi iz nas sinove po Jezusovi podobi, naredi, da živimo življenje njega samega in obrodimo isti sad (prim. Gal ,22). Vključi nas vanj in nam da za vir življenja njegovo vzajemno ljubezen do Očeta (prim. 11,2 -27). Tako naše bivanje, mišljenje in delovanje postane božje. Molitev je »teomorfično« počelo, ki nas spreminja v Boga.

​

Verovati v Boga in ne moliti je zgolj demonska vera (prim. Jak 2,19). Poznati ga in ga ne doživljati, je kazen pogubljenja, bistvo pekla.

​

Molitev ni nekaj početi: je tisto »brezdelje«, tisti sobotni počitek, ki nam omogoča, da nas oblikuje Gospod in nam da prebivati v »deželi« (prim. Iz 8,13 sl.). Brezbožni so nasprotno vedno nemirni kot razburkano morje, ki nenehno burka glen in blato (Iz 7,20 sl.). 

​

FAUSTI