Janez je krstil Jezusa. To je bil pomemben trenutek: sveti Duh se je spustil nadenj in Božji glas je spregovoril. Pričakovali bi, da Jezus stopi iz vode in gre. "Prav. Slišali ste, kaj je rekel. Zaropotajmo."Namesto tega gre Jezus za štirideset dni v puščavo, kjer je sam. Skozi vse svoje življenje, kot poročajo evangeliji, se je Jezus umikal na samotne in mirne kraje. V kriznih trenutkih se je vedno odpravil v samoto. Po smrti svojega prijatelja in bratranca Janeza Krstnika, preden je izbral dvanajst apostolov, potem, ko so ga množice izčrpale ali so ga hotele prisiliti, da bi bil kralj, v tednih pred zadnjim potovanjem v Jeruzalem, v noči pred svojo usmrtitvijo. V vseh teh trenutkih se je Jezus umaknil v mir in tišino.

Samota in tišina sta v drugi polovici življenja absolutno odločilnega pomena za uspešno preživetje. V tišini in samoti pridemo pred Boga, da bi našli odgovore.

Na tišino in samoto pa nismo navajeni. Za naše življenje sta značilna hrup in dejavnost. Vsak dan doživimo napad informacij. Bombardirajo nas z e-pošto. Telefonski klici in poplava smsov je naš vsakdan. Ko se vrnemo domov, takoj prižgemo TV in Radio. Morda vsakih pet minut nervozno brskamo po Facebooku ali Twitterju, da ne bi česa zamudili. Vedno smo priklopljeni »online”.

Ali sem zgrešil kaj dobrega? Ali sem dobil kaj novih sledilcev? Ali so me opazili? Ali resnično nekaj pomenim?

Naša samota nas večinoma plaši, teži in stiska. Ko pa samoto sami iščemo, potem osvobaja, opogumi, okrepi. Samota je prostor očiščevanja in preobrazbe, prostor velikega boja in velikega srečanja.

Najprej nas bo to lahko zelo zmedlo ali celo preplašilo. Tako zelo smo odvisni od zvokov, pogledov in občutij, da je stopiti ven iz tega zelo težko. Počasi pa se tega navadimo. Še vedno bodo navzoče raztresenosti, a se bodo hitreje razpršile. Samota se razširi in odpre pred teboj, omogoča prostor v katerem lahko pred Boga prineseš vse najgloblje življenjske teme in vprašanja.

Ko bomo postajali bolj izkušeni v samoti, bomo videli, da je čez dan res malo trenutkov samote, v katerih lahko zares užijemo osvežujoč požirek tihote, umirjenosti in spokojnosti. Hoja ali sprehajanje nam lahko pri tem pomaga. Načrtovani trenutki samote (tihote) so pomembni.

(Mnogim pomaga, da gredo na duhovne vaje v tišini, preživijo teden ali vsaj nekaj dni v tišini https://jn159.wordpress.com/duhovne-vaje/duhovne-vaje-v-tisini/

 

Navodila za vajo tišine

Tole stori: vsak dan, skozi cel teden, pojdi na miren kotiček in deset minut sedi v popolni tišini in molku.

– poišči si čas in prostor, ko te ne bo nihče motil – s seboj ne vzemi telefona ali prenosnika. Ne vzemi ničesar.

– usedi se na stol, v pokončni in ne preveč sproščeni drži (ne sedi kakor ameriški kavboj v naslanjaču): poravnaj svojo hrbtenico z globokimi vdihi skozi nos in izdihi skozi usta.

– zapri oči in se osredotoči na svoje dihanje. Če ti pomaga se osredotoči na ključno besedo npr. mir ali misli na Boga, tako da ob izdihu in vdihu izgovarjaš Jezusovo ime. Nekateri uporabljajo zelo kratko Jezusovo molitev: izdih: Gospod, Jezus Kristus, Božji sin; vdih: usmili se mene grešnika-grešnice.

Ovire:

Tvoje misli te bodo že po nekaj sekundah začela begati. Končno boš zaznal-a ves hrup v svoji glavi, vse stvari, ki jih moraš še narediti, in vse misli, ki jih nosiš s seboj naokrog. To je popolnoma naravno, toda ne ustavljaj se ob teh mislih: pusti da gredo in jih samo opazuj.  Ostajaj z dihom in Besedo.

Zavedati se boš začel-a zunanjega hrupa: ptičjega petja, ali hrupa mesta, prometa, oddaljenih glasov. Dovoli, da vse to preprosto je in ostani osredotočen-a na dihanje ali ponavljanje besed, ki si jih izbral-a.

Na začetku dihaj bolj hitro, nato upočasni ritem in se predaj tišini.

Samota ni umik od ljudi. V tišino in samoto gremo zato, da bi okrepili svoje odnose z bližnjimi, ne da bi od njih bežali.